💫 Povezava - ko Zoya postane Zorro

Povezava, pozabljena znanja in čarovnija izbire sebe

Moja zmajčica Zoya ni Zoya. Ampak je Zorro.

To je moja Zoya. Ime je dobila po moji notranji čarovnici.

Zakaj? Zato, da bi me sredi vsakdana spomnila nanjo – na mojo notranjo čarovnico, tisti del mene, tisti moj »Jaz«, ki je založen pod gomilo takšnih in drugačnih izkušenj življenja. ✨

Zoya torej kot opomnik. Ker mi je bilo povezovanje s tem delom mene ... no, milo rečeno, precej tuje. 😅

Sortirnica v moji glavi

Se spomniš prizora iz filma Man in Black, kjer tip sedi v sortirnem stroju in z več pari rok sortira pošto?

Tako je nekako v moji glavi. Sortiram, premetavam spomine, znanja, kaj že vem, kaj sem pozabila, kako vse to povezati v eno smiselno celoto.

In kamorkoli pogledam – v katerokoli razlago: duhovno, psihološko, kvantno – povsod slišim isto:

Izvorni Jaz, duša, notranji glas – tisto, kar je celota. Kar že ve. Kar ima. Kar je.

Tja želim nazaj. V to Povezavo. 💛

Pozabljena znanja 🌿

V zadnjem času skačem med obdobji. Nazaj v preteklost. In spet v zdaj. Na pot mi prihajajo znanja, ki sem jih osvojila že pred 20 leti – pa so ostala zakopana pod celim šopom novejših certifikatov. 📚

In veš kaj? Ta »stara« znanja so prav fantastična. Takrat so me navdušila, pomagala so mi, bila so MOJA izbira...

... ampak potem sem jih pospravila v kot.

Zakaj? Ker »še nisem bila dovolj zrela«. Ali pa me je bilo strah biti zrela.

Ker – saj veš – itak nisem nikoli dovolj dobra in ne znam dovolj. 🤷‍♀️

AHA moment 💥

V zadnjih dneh imam AHA momente na sporedu kar večkrat dnevno. Ampak en od njih je pa... ufff. Ta me je stresel do kosti.

»Ko izberem zase, sem kaznovana.«

Muuukeeee.

Kaj je to pomenilo zame?

🧳 En težak ruzak, v katerem sem vlekla:– tesnobo,– strah– in dvom.

Mehanizmi (ne)preživetja

Ko sem vedela, kaj je prav zame – je takoj priletel strah: »Kaj pa če…? Jih boš fasala po buči.« 😬

In tako sem raje:– ne želela preveč,– ne bila preveč vesela,– ne izstopala.

Ne poslušala sebe. Ne sledila duši. Ker... kazen je bila vedno za vogalom.

Ko sem izbrala zase, sem se borila, da dokažem, da imam prav. Da me ja ne bi kdo zbil dol. Borila sem se. Utrujajoče do amena. 😵‍💫

Postavila sem meje – in jih nato sama rušila. Ker sem verjela, da če jih bom obdržala – me bo nekdo kaznoval.

In sem popustila. Čeprav sem se pri tem vedno znova izdala. Sama sebe. 😔

Analiza, dvom, skrb...

Kam bi šlo moje življenje, če bi samo enkrat reagirala po tistem prvem impulzu, preden se vklopi um?

Ampak ne – analiza, dvom, skrb... klasika.

Saj veš, kako to gre.

»Shhh, go away!« 🏴‍☠️

Tudi ta zapis... Pišem ga po preblisku – in že se oglaša znani notranji glas:

»Tjaša, kaj si bodo pa mislili? Kako bo to izpadlo? Kaj pa če…?«

Se spomniš tiste scene iz Piratov s Karibov, ko Johnny Depp tistemu kamnu, ki ga zasleduje, reče:»Shhh, go away!« 😄

Ja. Tudi jaz imam tega svojega notranjega »kamen-zasledovalca«. Ampak zdaj mu znam reči pojdi proč.

Pogled z druge strani 👁️

Tega sem se lotila drugače. Če sem iskrena – ne morem reči, da je »nov način«.V resnici je star. Le prah sem morala obrisati z njega. 😌

Zdaj gledam stvari z druge perspektive. In pogumno verjamem, da se lahko odločam ZASE – brez starih spremljevalcev: strahu, dvoma in tesnobe.

Da lahko svoj pogled nase in na življenje preklopim tako hitro, kot sem dojela, da moja Zoya ni Zoya… ampak Zorro. 😄

Danes izbiram sebe 💛

In veš kaj?

🌠 Noben meteorit ni padel z neba. Nihče me ni zapustil. V resnici... čutim več povezave kot kadarkoli prej.

Povezanost z nečim večjim. Z višjo modrostjo. Z delom sebe, ki ni ranjen, ni pogojen, ni žrtev…

Ampak je izvirna celota. Enost. Tisto, kar že vse ve, vse ima – in je to.

Tisto, kar iščem. Ta povezava.

Brez imena. Samo jaz. 🌌

Hm… mogoče bi se morala povezovati z notranjim čarovnikom in ne čarovnico? 🧙‍♂️Ah, naj bo preprosto:

Povezovala se bom z Mojo pravo naravo. Brez imena. Ker...

💫 Mogoče je čarovnija ravno v tem, da ne iščem več imena… ampak najdem sebe.