Dve čarovnici in ena praktikantka

Mnenje – da ali ne .

Mnenje o storitvi je vedno dobrodošlo – ustno ali pisno. Ampak… pri meni je velika razlika ali je mnenje napisano po navdihu ali zato ker moram. Mnenja, ki pridejo od tebe po trenutnem navdihu so res za »pobožat dušo in khm… ego«, tako da kar z besedo na dan  in tudi, ko se jih spravim pisat sama, čakam na navdih. Mnenja, pisana na silo, govorim o mojih mnenjih, so… kako bi rekla – blah. Odgovor na vprašanje "Mnenje - da ali ne" je vezan na vse zapisano zgoraj.

Tudi za zapis tega mnenja sem čakala na navdih… preblisk… nekaj. In že to, da ga delim na svoji strani, je od mene terjalo »jajca«. Ampak (ja, spet ampak) ti dve čarovniški dami sta mi stali ob strani skoraj 7 mesecev – ko sem imela krize, pa ni bilo važno ali je bilo to v nedeljo dopoldne ali pa v sredo zvečer. Postavljali sta me pred izzive, ki so mi bili blazno težki, me brcali v rit, pritiskali na »gumbke« in mi podajali drugačne poglede in vpoglede v zadeve, za katere sem imela zelo jasno in odločno že ustvarjeno mnenje. Ni to tako simpl – videti zadevo na drug način. Sem bila kar trd oreh.

In na začetku akademije sta nam (meni in sošolkam) postavili vprašanje – Kaj hočeš?

Hmmm… Kako to mislita? What? Ugotovila sem, da točno vem, česa nočem, a kaj hočem? Tema. Takoj je padla domača naloga – spisek vsega, kar nočem in potem zraven spisek – kaj hočem. Moj spisek Nočem je bil kar dolg, a ko se je odprlo, sem se začela zavedati tudi tega, kaj Hočem. Ko sem se res povezala s sabo – sem vedela.

Torej – tukaj sta, moji čarovniški učiteljici in moj skromen zapis o tem, kako sem doživljala njuno akademijo. Vsega itak ne povem, ker sem imela težke borbe sama s sabo in je materiala za cel roman. Če katero pokliče – Sara in Doris s svojo čarovniško paličico.