Frustracije ene mame

Ena večjih frustracij je, ko nimaš pojma, kako pomagat svojemu otroku, za katerega bi premikala gore 😟. No ja, vsaj meni.

Jutra niso moja in res nisem jutranji tip. Ko vstanem, rabim svojih 30 min, da zalaufam. Tiste prve kvazi akcije zajemajo – pojej hormone za ščitnico, skuhaj kavo in počakaj, da to dvoje prime 🫣. In tako vsako jutro. Več ne zmorem in bognedaj, da me karkoli zmoti. Tako danes poloperativna prižgem računalnik in zagledam zapis, ki mi ga je nastavil moj mulo. Prebrala sem ga 4x in nisem vedla, kako naj reagiram. To moje jutranje stanje je res … kar nekaj. Obsedela sem, z mešanimi občutki in nisem vedela, kaj naj sama s sabo.

Ali naj se zjokam? Pretreslo me je, o čem vse razmišlja in s kakšnimi stvarmi se obremenjuje. Nekaj sploh ni njegovih. Sem pogrnila na celi črti? Moje prepričanje, da sva te teme obdelala, je zgleda čisto mimo😇.

Ali naj bom ponosna? Matr, pred mano je bil tak zapis, da sem bila čisto paf. Globok, dolg, smiseln, zanimiv… Kaj vse opazi, kaj vse zazna, kako on vidi stvari… Pa tip obvlada pisanje, kar je neverjetno, če pomislim, da sva pri esejih delala doktorate😁.

V tistem trenutku sem se počutila totalno nesposobno. In na plano so privrele vse frustracije ene mame. Kako naj mu odgovorim na vsa ta vprašanja? Naj mu svetujem? Naj mu razložim? Kako naj ga usmerim? Enostavno nisem imela niti enega odgovora. Edina pozitivna stvar je bila, da mi takoj ni bilo treba narediti nič.

Spila sem kavo, nafutrala pse in Zoyo ter odmasirala. Med masažami se odklopim oz. padem v svoj svet in vedela sem, da bom imela odgovore, ko zaključim. Bodo že prišli, ko bo čas. Ko vstane. Ker midva itak že vse veva. Hvaležna sem, da imava tako lep odnos in da se čuti varnega, da mi lahko zaupa vse. Včasih nekaj časa traja, da zbere pogum, a vedno mi pove. Očitno pa nekaj le ima po meni in kot kaže, mu je lažje, kot povedat – napisat 😎.

In ko ti leži kaj na duši – pridi in povej, varno je💜